V deževnem sobotnem jutru se nas je nekaj članov zbralo pred prostori Konjeniškega kluba v Komendi. Turobno jesensko vreme res ni obetalo prijetne poti v to našo alpsko dolino, kljub temu pa še nismo obupali.
Sprva malce zaspano vzdušje v avtobusu se je po postanku na Hrušici in seveda zgodnji jutranji malici spremenilo na bolje. Pot nas je peljala mimo Kranjske Gore, preko mejnega prehoda v Ratečah in Trbiža do Rabeljskega jezera. Žal se za postanek nismo odločili, ker so nas že pozdravile prve letošnje snežinke. Tako smo si jezero, prelaz Predel s spomenikom z likom umirajočega leva, odcep naše najvišje speljane ceste na Mangartsko sedlo ter most, ki je bil zgrajen po silovitem plazu leta 2000, ogledali le skozi okna avtobusa.
Pot nas je peljala mimo idiličnih vasic Strmec ter Loga pod Mangartom, mimo trdnjave Kluže ter vojaškega pokopališča iz časov Soške fronte do Bovca. Sneg je prešel v dež, oblaki so se zgrinjali nad okoliškimi vršaci in nam zastirali sicer ob lepem vremenu prekrasen razgled na slikovito Loško steno. Prijal nam bi že kakšen požirek kave v Logu pod Mangartom, ampak odprtega lokala tam v tem poznem jesenskem času nismo našli.
Končno po vseh prevoženih ovinkih kratek postanek v Bovcu, nato pot nadaljujemo nazaj proti zgornji Soški dolini Trenti. V Trentarskem muzeju, ki je hkrati tudi informacijsko središče Triglavskega narodnega parka nas je že pričakal vodič Edvin Kravanja. Ogledali smo si multivizijsko predstavitev našega največjega narodnega parka, etnologijo, kulturo in zgodovino Trente ter 8-ekransko video-predstavitev o podvodnem svetu reke Soče. Zanimiva predstavitev predvsem pa pripoved o velikih soških postrvih, kakršne so med drugim ujeli v reki Soči, so nas opomnili, da bi že bil čas za kakšno malico. Odpeljali smo se nazaj proti Bovcu v nekaj kilometrov oddaljeno vasico Soča. V gostišču Andrejc smo se okrepčali s telečjo obaro z ajdovimi žganci in divjačinskim golažem s polento. Za sladico pa smo poskusili še nekaj domače soške krafe.
Deževno vreme se je še kar nadaljevalo, ampak mi se ne damo. Po dobrem kilometru vožnje smo se ustavili tik ob cesti. Z rečne brvi smo si ogledali Velika korita reke Soče, pod nami se je razprostirala le nekaj metrov široka in 15 m globoka soteska. Žal si zaradi razmer nismo ogledali celotne soteske v dolžini 750 m.
Spet sedimo v toplem avtobusu in po zaužiti hrani in manj ovinkasti cesti so bile razmere prav primerne za malo dremeža. Mimo Kobarida in Tolmina nas je pot pripeljala do Kanala ob Soči. Ko smo stopili iz avtobusa, nas je poleg dežja pričakal še močan veter. Zato smo pot kar kmalu nadaljevali proti našemu cilju v Šempasu. Spotoma smo videli še znamenit Solkanski most in ob spremstvu vse močnejših sunkov burje prispeli do turistične kmetije Pri Rjavčevih. Po okrepčilni goveji juhi smo si ogledali njihovo vinsko klet ter zapeli in zaplesali ob zvokih harmonike. Sledila je večerja in seveda nato še malo plesa, pa na koncu še malo nakupovanja domačih dobrot.
Kar malo težko smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal proti Komendi. Ob cesti je bilo čedalje več snega in poznih večernih urah smo prispeli domov v zasneženo pokrajino. Preživeli smo en pester deževno vetrovni in sneženi dan, ki žal ni bil najbolj primeren za ogled številnih naravnih znamenitosti ob naši poti. Bo pa sigurno naslednjič boljše!
Leave A Comment
You must be logged in to post a comment.