V soboto, 19. novembra, 2016 smo se zbrali pred prostori Konjeniškega kluba. Žal je bilo vreme zelo podobnemu tistemu, kakršnega smo imeli na lanskoletnem izletu. Ja, deževalo je, pa tudi vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna. Pa smo se kar malo tolažili, mogoče pa le ne bo tako slabo…

Plan izleta je bil obiskati Zgornjo Savinjsko dolino oziroma Solčavsko področje z ogledom Logarske Doline in zaključkom z večerjo in druženjem ob živi glasbi v gostišču na prelazu Črnivec.

Moram priznati, da je bila disciplina udeležencev izleta zelo dobra in tako je bil odhod avtobusa že pet minut čez osmo uro zjutraj. Pot nas je skozi Kamnik vodila po Tuhinjski dolini do Vranskega. Malo naprej v gostilni Grof pa smo si privoščili za nekatere prvo jutranjo kavico. Glede na vremenske razmere se nam ni nikamor mudilo, saj smo vedeli, da si slapa Rinke, ki je bil med drugimi naravnimi znamenitostmi na Solčavskem tudi v planu izleta, ne bomo mogli ogledati.

Pot smo nadaljevali po Spodnji Savinjski dolini mimo Polzele, Mozirja, Ljubnega ob Savinji in Luč do našega prvega postanka v Solčavi. Skozi okno smo lahko opazovali reko Savinjo in se nekajkrat peljali čeznjo. Žal pogled ni bil nič kaj preveč lep, bila je močno deroča, njena barva je bila umazano rjava. Tako smo se lahko sami prepričali, da ima reka Savinja res hudourniški značaj.

Dolina se je čedalje bolj zoževala, prostora v njej je samo še za reko in cesto. Žal pa smo bili za razglede na hribovja nad dolino prikrajšani. Pogled na Golte, Raduho in greben Smrekovca so nam zapirali sivi deževni oblaki. Kljub temu pa to ni oviralo prijetnega vzdušja med udeleženci izleta. Končno smo se ustavili v Solčavi pred Centrom Rinka, ki deluje v okviru Turistično informacijskega centra v Solčavi. To je zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega in je namenjen ljudem in organizacijam z idejo in željo po podjetniškem ali umetniškem ustvarjanju, medgeneracijskem druženju in ohranjanju dediščine. S predstavitvijo in prodajo skušajo spodbuditi uporabo kvalitetnih izdelkov s tega področja. To so izdelki iz solčavskega gorskega lesa, izdelki iz volne avtohtonih ovc jezersko–solčavske pasme, izdelki iz avtohtonega kamna – Solčavskega marmorja ter živilski izdelki s solčavskih kmetij.

Sprejel nas je turistični vodič Dejan in nas popeljal skozi prostore, kjer je v kletnih prostorih urejena turistično informacijska točka za obiskovalce Solčavskega. Osrednjo celico predstavlja večnamenska dvorana za multimedijske predstavitve, predavanja, izobraževanja, seminarje, delavnice, gostujoče razstave ali manjše kulturne prireditve. Okrog dvorane je speljana krožna stalna razstava o življenju in naravi Solčavskega z naslovom Solčavsko – sprehod v naročje Alp, ki nas popelje na sprehod iz pra-bivališča v hišo, na dvorišče k lesu in ovcam, v gozd, k potoku, na gorsko trato, do skal in v gore. V pritličju je razstavno prodajni prostor za izdelke s Solčavskega in iz širšega okolja. Po ogledu kratkega filma o Solčavskem in krožne razstave smo odšli še v župnišče, kjer je so na ogled trenutno tri razstave in sicer o filcanih izdelkih, fosilih iz dobe triasa ter razstava metuljev.

Po ogledu razstav v Centru Rinka smo bili prijetno presenečeni in na deževno vreme smo kar malo pozabili. So se pa počasi že začeli oglašati naši želodci. Avtobus nas je odpeljal proti Logarski dolini. Ob poti smo opazili veliko število hudournikov, ki so se izlivali v deročo Savinjo. Ob prihodu v dolino nas je presenetil prvi pogled nanjo. Ta se je močno razlikoval od tistega z razglednic in prospektov. Potok Črne se je razlival po travnikih, kjer so nastajala manjša jezera, z bregov na obeh straneh doline so padali številni slapovi. Resda ima Logarska dolina poleg znamenitega slapa Rinke še okoli dvajset drugih slapov, ampak zdi se nam, da smo jih videli precej več. Za kratek čas smo se ustavili pri hotelu Plesnik in kar iz avtobusa opazovali slap Palenk, ki je bil tokrat res mogočen.

Naslednji postanek je bil v penzionu Na razpotju. Avtobus je parkiral tik pred vhodom v brunarico, ki je namenjena pogostitvi zaključenih skupin. Gostiteljica penziona Andreja nas je prijazno sprejela in nam na kratko predstavila njihovo zgodbo in pravljični vrt, ki je namenjen otrokom. Zunaj je še kar naprej deževalo, z okoliških pobočij so padali številni slapovi, v brunarici opremljeni v domačem stilu pa je bilo prijetno toplo. Postregli so nam z okusno gobovo juho z ajdovimi žganci ter sočnim golažem. Najprej pa je na mizi zmanjkalo slastnega doma pečenega kruha. Na koncu smo se posladkali še z babičinim zavitkom polnjenim s skuto in malinami.

Zdaj smo se z vremenom že kar nekako sprijaznili in opustili misel na kakršenkoli sprehod po tej čudoviti dolini. Pot nas je peljala nazaj proti Solčavi. Ob koncu doline smo se ustavili pri gostišču in muzeju Firšt, kjer sta v pritličju gostišča urejeni stalni razstavi Potočka zijalka – zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov – ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini.

Nato je bila predvidena pot do Črnivca, vendar se nam nikakor ni mudilo domov, zato smo se še malo ustavili v Ljubnem ob Savinji. Bilo je že kar precej temno, ko smo se peljali skozi zadnje ovinke do prelaza Črnivec. V tamkajšnjem gostišču so nam postregli z obilno in okusno večerjo, malo kasneje pa je za boljše vzdušje poskrbel ansambel Hec. Marsikdo bi se še kar zabaval pozno v noč, vendar smo se kmalu po deseti uri zvečer odločili, da se odpravimo proti Komendi.

Žal smo doživeli še en izlet z ne preveč lepim vremenom, upanje, da bomo naše Kamniško-Savinjske Alpe videli še z druge strani, nam je padlo v vodo. Kljub vsemu pa mislim, da smo v prijetnem druženju preživeli še en dan.

Zapisala: Erna Vodnjov